»Res sem zelo velika oseba. S seboj nosim ključe omare z vini in že dvakrat, odkar sem začela pisati to pismo, sem morala predajati naročila v kuhinjo. Naša večerja je bila včeraj zelo dobra in piščanec je bil popolnoma mehak; zato mi ne bo treba zaradi tega odpustiti varuške …«

»Ni videti, kot da bi bilo lahko kar koli, česar se je kdaj dotaknila, čisto, toda kdo ve?«

»To je domišljijska podoba, kar – to moram poudariti – velja za vsako umetniško delo. V resnici ne vemo veliko o tem, kakšna je bila na videz. Kip mora ujeti njenega duha.«

»Začne delati klobuk, od katerega so, kot zapiše, odvisni njeni glavni upi na srečo.«

»Kako lahko sprejmem denar za mrtvega otroka?«

»Kogar koli na svetu, ki je kadarkoli ubežal resničnosti z branjem iskrivih romanov Jane Austin, prosimo, da pomaga pri preživetju hiše-muzeja, v katerem so ta dela nastala.«

»Ne vemo, kakšna je bila na videz, vemo pa, da je veliko dala na svojo zasebnost. Prezirala je publiciteto.«

»Projekta ne oblikujemo na podlagi javnega glasovanja. Treba je zaupati umetniškemu procesu ter zaupati Martinovemu talentu in nadarjenosti.«

»Imela je zelo tragično življenje. Trije od njenih petih otrok so mrtvi, njen mož je mrtev. To, da poskuša geje spreobračati v heteroseksualnost, je po mojem mnenju poskus, da bi se zaščitila pred bolečino resnice.«